Odgovor DAL na članek Pisano na kožo pregovorni slovenski zavisti, objavljen v časopisu DELO, Priloga ONA, št. 24, 20. 6. 2017

Prebrali smo komentar pravnika Boštjana J. Turka o investiciji g. Joca Pečečnika na lokaciji Plečnikov Stadion za Bežigradom v Ljubljani. Kljub kronološkemu prikazu dejstev v tej zadevi, ali prav za to, so zaključki zapisanega napačni. Namreč, našteti niso vsi razlogi za težave. Predvsem pa ni omenjeno popolno nasprotje med zahtevami veljavnega Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 51 / 3. 7. 2009), ki jih določa Zakon o varstvu kulturne dediščine (le-to zahteva striktno obnovo ali prenovo obstoječega objekta, kar so po gradbeni zakonodaji le »vzdrževalna dela«), in med načrovanim posegom investitorja oz. vsebino njegove investicijske dokumentacije za gradnjo Bežigrajskega športnega parka na lokaciji stadiona (BŠP).

Dejstvo namreč je, da investitorjev projekt vključuje v prvi vrsti rušitev stadiona in rekonstrukcijo porušenega z nadgradnjo ter novogradnje na lokaciji stadiona, in to več nadstropij podzemne stavbe s ca. 1800 parkirnimi mesti in drugim programom, tik ob njem, v vplivnem območju spomenika, kjer posegi niso dovoljeni, pa novogradnjo stolpnice s ca. 17 nadstropji, na drugi strani pa še novogradnjo večih večnadstropnih poslovnih stavb.

V celoti naj bi tako načrtovan kompleks vključeval novih zazidanih površin za ca. 200.000 m2, kar že samo po sebi predstavlja znaten prostorski in okoljski poseg v prostor in s tem izničenje spomenika v svoji funkciji in originalni Plečnikovi podobi, kar potrjuje tudi stališče pristojnih služb. Le-te Plečnikovega stadiona že sedaj ne morejo uvrstiti na seznam UNESCO-ve zaščite zaradi razrušenega stanja, s prenovo, kot si jo je zamislil investitor, pa to ne bo mogoče niti v prihodnje, če bo njegova novo načrtovana investicija tudi dejansko realizirana.

Za nove investicije v prostoru bi morali vsi skupaj vsekakor načrtovati lokacije, ki niso predmet takšne ali drugačne zaščite (v Ljubljani je ogromno degradiranih območij, ki prav kličejo po novih posegih ali korenitih prenovah!), obstoječe zaščitene objekte pa predvsem očuvati in kakovostno vzdrževati.

Okoliški prebivalci, ki se borijo za zdravo bivalno okolje, imajo vso pravico sklicevati se na ugotovljene nepravilnosti, ko se pritožujejo nad tako posiljeno investicijo. Le-ta ima poleg kulturno varovalnega vidika še druge sporne okoljske posledice, predvsem na zdravje v soseščini živečih prebivalcev: odprt stadion za 17.000 gledalcev je glede hrupa v zunanjem okolju, če bo presegel dopustne nivoje, velika motnja za okolico. Prav tako dodatno onesnažen zrak, ki ga bodo povzročili avtomobili, ki bodo vozili v oz. iz podzemne garaže in prezračevanje same garaže s 1800 PM. Da o prometnih zamaških okrog stadiona niti ne govorimo. Vse to je bilo v postopkih razvoja investicije v precejšnji meri podcenjeno.

V imenu Društva arhitektov Ljubljana:

Martina Lipnik, u. d. i. a.