Izraz resne zaskrbljenosti ob vse pogostejšem, strokovno neprimernem načinu obravnave našega  'javnega dobrega', kamor sodita naš prostor in naša kulturna dediščina.

Neposredni povod našemu dopisu sta objavljena članka v časopisu Dnevnik, prvi z dne 12. decembra 2017 novinark Darje Valenčič in Žive Rokavec z naslovom 'Cerar pozval k pospešitvi postopkov glede BŠP' in pred tem, dne 6. 12. 2017 članek  'ARSO ni opravil svojega dela' novinarke Vanje Brkič. 

Oba članka govorita o tem, da vplivni ljudje kritizirajo redne poti odločanja o prostoru. 

Še večja je naša zaskrbljenost ob dejstvu, da se takšna obravnava našega prostora ali kulturne dediščine v imenu učinkovitosti vse pogosteje že rešuje kar s hitro sprejetimi odločitvami, ki jim mnogokrat dajejo pravno moč na hitro sprejeti zakoni, sprejeti na podlagi kratkoročnih in omejenih izhodišč.

Tu ne gre le za primere spomenikov – nepremične kulturne dediščine kot so zadnji eklatantni primeri Rakuschev mlin v Celju ali Kolizej ali sedaj Plečnikov štadion v Ljubljani, temveč za našo splošno dediščino, torej za premoženje države Slovenije na sploh, kamor sodita tako prostor - okolje kot ozračje. 

V imenu učinkovitih kratkoročnih ekonomskih rešitev smo priče dolgoročnega  žrtvovanju našega prostora ali ozračja: tako so bili povsem legalno sprejeti zakoni  o graditvi TEŠ 6, kar naj bi reševalo vprašanje delovnih mest velenjske regije. Že danes vemo, da je proizvodnja električnega toka v tem obratu neekonomična. Večji problem je v dejstvu, da smo vložili velika sredstva v dodatno onesnaževanje našega ozračja. Pravkar je bil po hitrem postopku sprejet zakon o graditvi lakirnice Magne Steyr sredi odprtega praznega prostora Dravskega polja, in ki se pravkar že gradi. Za ta namen so bili spremenjeni celo veljavni dolgoročni prostorski akti, kar bo povzročilo, da v prihodnosti ne bo ostalo pri danes videnem obsegu zidave za industrijske obrate.

Navajamo le dva eklatantna primera, vendar je tak način razmišljanja, ki sega zgolj v sedanje razmere in mu je bolj oddaljena prihodnost nepomembna zelo nevaren, in kaže na še mnoge druge, danes sicer manj izstopajoče primere, ki pa v prihodnosti  za naše javno dobro ne bodo nič manj usodni.  Slovenija, ki še vedno v Evropi velja kot 'zelena', ta naziv opravičuje le še s svojo količino gozdov, ki so s privatizacijo postali plen prav tako kratkoročnega izkoriščanja. Neurejenost in nespoštovanje  zakonodaje sta v velikem delu naše države povzročili povsem devastiran odprt prostor. Pravkar prebrodena ekonomska kriza je pri nas poleg tega povsem izključila razmišljanje o dolgoročni prihodnosti. Temu je botrovala še dosedanja zakonodaja, ki je prostorskemu načrtovanju odvzela generalne urbanistične načrte. Ob tem pa v naši državi še vedno velja Strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki je nobena državna institucija niti ne izvaja niti zanjo ne skrbi. Gre za državni odlok, ki kljub njegovi daljnoročni  koristni usmerjenosti na tak način nima nobene pravne vrednosti, čeprav je bil pripravljen vestno in spoštljivo do okolja.

Spoštovani predsednik, kot organizacije strokovnjakov se obračamo na vas, da se zavzamete za resnejšo obravnavo prihodnosti našega prostora in ozračja, kajti tu vidimo prihodnost naše države.

Hvala in lep pozdrav!

Zveza društev arhitektov Slovenije

Maja Ivanič, u.d.i.a., predsednica ZDAS

Društvo arhitektov Ljubljane

Prof. Jurij Kobe u.d.i.a., predsednik DAL

Zbornica za arhitekturo in prostor

Aleš Prijon, u.d.i.a., predsednik ZAPS