V Društvu arhitektov Ljubljana (DAL) smo že večkrat opozorili na problem vizualnega onesnaženja javnega prostora, ki ga povzroča zunanje oglaševanje z jumbo plakati, reklamami na fasadah, svetlobnimi vitrinami in napisi ipd. Menimo, da smo v Sloveniji presegli točko, ko bi bilo še mogoče trditi, da so našteti oglaševalski elementi nemoteči. Z oglasi vedno bolj opustošena naravna krajina in mestni prostor ter vedno bolj ekscesni primeri reklam kažejo, da obstoječa regulativa v okviru gradbene, prostorske, avtorske, kulturno- ter naravovarstvene, prometne in druge zakonodaje ni zadostna oziroma se v praksi ne izvaja. Zato je potrebno področje zunanjega oglaševanja sistematično zakonsko opredeliti in omejiti ter poskrbeti za primeren inšpekcijski nadzor. 

V letu 2015 smo DAL in sopodpisniki na več državnih institucij naslovili javni apel, naj se do problematike opredelijo in svoje delovanje usmerijo v omejevanje oglaševanja v javnem prostoru, vendar odziva skorajda ni bilo. Zaradi nezanimanja politike za to problematiko DAL ponovno izraža podporo vsem, ki so doslej zavzeli podobna stališča. Bolj konkretno pa izražamo podporo kolegom iz Društva arhitektov Maribor, ki so nedavno javno protestirali proti hudi degradaciji mestne podobe, ki je ekscesna celo za naše razmere. Celotna, 70 metrov dolga fasada stavbe Maribox (nekdanji Kolosej), na robu starega mestnega jedra in ob prekrasnem naravnem ambientu reke Drave, je namreč že nekaj časa prekrita z oglasnim plakatom. Odkar tam oglašuje eden od diskontnih trgovcev, je reklama še toliko bolj opazna, pogled na romantično mariborsko mestno središče ter vinograde in cerkvico na Piramidi v ozadju pa je tako grotesken, da spomni na tisto staro šalo, v kateri Sovjeti prebarvajo Luno na rdeče, zviti Američani pa nanjo napišejo »Coca-Cola«. 

Pri tem in podobnih primerih postavljanja ogromnih oglasov na fasade stavb pa ne gre samo za vprašanje reda v prostoru, ampak tudi za avtorske pravice arhitektov stavb, ki imajo po obstoječi zakonodaji pravico, da se uprejo skazitvi svojih del. Žal pri uveljavljanju te pravice le redko uspejo, čeprav so prav arhitekti najboljši garant proti vsesplošni stihiji, ki neizogibno nastane, če se prenov in predelav loti vsak lastnik nepremičnine sam. 

Praksa pa kaže, da ne moremo računati na samoomejevanje oglaševalcev, njihovih naročnikov, niti zasebnih lastnikov, ki na svoje nepremičnine nameščajo reklame, saj urejena urbana in krajinska podoba in red v prostoru niso splošno prepoznani kot pomembne vrednote. V oglaševanju se navsezadnje vrtijo velike vsote denarja, zato bo, kdor ima možnost, svoje pravice izkoristil do mere, ki jo določa zakonodaja. Če bi smeli, bi reklamo postavili tudi na Aljažev stolp ali pač na Luno. Kljub temu se ne moremo strinjati s tezo, da je prostorska stihija nekakšna naravna danost svobodne tržne ureditve, saj je praktično popolna prepoved zunanjega oglaševanja možna v več zahodnih mestih in regijah, od Grenobla v Franciji, ameriških zveznih držav Aljaska, Vermont, Maine in Havaji, do brazilske metropole Sao Paulo. Pa tudi tam, kjer prepovedi niso tako striktne, ne poznajo tolikšnega kaosa, kot ga oglaševanje povzroča pri nas. Prej kot to se v toleriranju oglaševalske stihije kaže mentalni položaj neke družbe v tisti sicer stereotipni delitvi na »napredni« zahod/sever oziroma »nerazviti« vzhod/jug. Čeprav v Sloveniji dobro vemo, kje bi želeli biti, nam dejansko stanje tudi na tem področju kaže, kje realno smo. 

Žal se celo na področju varovanja kulturne dediščine, ki je vse pogosteje žrtev reklam, pogled arhitektov mnogokrat razlikuje od videnja pristojnih za varstvo kulturne dediščine. Tako smo dobili svetlobne vitrine in z oglasi prekrite fasade v Stari Ljubljani, ogromen ekran na zaščitenem betonskem obelisku na Gospodarskem razstavišču … Problem je v tem, da v večini odlokov, s katerimi so bile stavbe oziroma območja zaščitena, omejitev za oglaševanje ni, saj so bili sprejeti v času, ko to še ni bilo tako problematično. 

Vse našteto so razlogi, da regulacije zunanjega oglaševanja ne moremo preložiti na pleča posamezne institucije, ministrstva, kaj šele občine, saj si slednje z oglaševalskim denarjem polnijo notorično podhranjene proračune. To mora biti širši družbenopolitični projekt, za katerega je »med ljudstvom« že danes dovolj podpore. V DAL menimo, da je zunanje oglaševanje preveč kompleksno področje, da bi se ga dalo regulirati le znotraj posameznih občinskih prostorskih načrtov ali varovalnih odlokov, ampak bo morala omejitev priti z višje, državne inštance. Zato pozivamo novo vlado, njenega predsednika ter ministre za okolje in prostor, kulturo in gospodarstvo, vse poslance in poslanke ter politične stranke, da čim prej oblikujejo delovno telo, ki bo, tudi na podlagi tujih zgledov, pripravilo potrebne predpise za regulacijo zunanjega oglaševanja. Ob tem bo treba okrepiti tudi službo gradbene in kulturne inšpekcije, ki bo bdela nad izvajanjem te zakonodaje. 

za Društvo arhitektov Ljubljane in ZDAS

Nejc Černigoj, mag. inž. arh., član IO DAL