ZADEVA:  postavljanje »spominskih obeležij« v  okviru družbene demokratične večstrankarske ureditve

 

V  Strategiji s področja kulture, pri Ministrstvu za kulturo,  bi bilo treba opredeliti področje postavljanja in vzdrževanja spomenikov (javnih, zasebnih, tako ali drugače ideoloških), kar je nujna naloga.

 

Iz članka » Živ, ulit v bron«, Jožica Grgič, Delo, 6. aprila 2017, povzemamo:

 

»Eden od odmevnejših primerov je spomenik pisatelju Borisu Pahorju, ki so v njegovi navzočnosti in z njegovim govorom odkrili v ljubljanskem parku Tivoli, in je bil pri nas in v svetu redek dogodek takšne vrste. Zato se odpira več vprašanj, na katera bi morala imeti vsaka družba, ko postavlja spomenike, odgovore : komu se postavlja spomenik , kje je primerna lokacija in kdo je avtor dela? 

Načeloma pri umeščanju kipov v okolje sodelujejo arhitekti ali krajinski arhitekti, tokrat pa niso. Tudi ta poteza je bila torej stihijska. Naročnica spomenika Mladinska knjiga si je izbrala prav to lokacijo , Mestna občina Ljubljana pa jo je odobrila. Gre za precedenčni primer v Ljubljani, ki lahko pomeni nevarnost, da bo odslej lahko vsako podjetje ali kdorkoli, ki bo imel denar, postavil javni spomenik kjerkoli na javnem prostoru. Ta kdorkoli pa bo tudi naročil spomenik komurkoli.« Za  javne spomenike bi bilo treba izvajalce in avtorje umetniškega dela izbirati z javnimi natečaji.

 

»Poraja se bojazen, da bodo v prihodnost podjetniški in še kakšni drugi motivi vplivali na kulturno in vizualno identiteto mesta. Vloga javnih spomenikov je bila vedno predvsem v predstavljanju družbenih idealov ter utelešenju političnega in kulturnega spomina naroda. Takšni spomeniki so težili k ovekovečenju dela pomembnih državljanov in narodnih herojev ter so bili vir narodnega ponosa. Seveda so predstavljali tudi oblast in ideološke matrice, posebno v totalitarnih družbah. Lahko so nam bili všeč ali ne, lahko smo se identificirali z njihovimi sporočili ali ne, toda stihije, kot se morda nakazuje zdaj, praviloma ni bilo.«

 

O problematiki postavljanja spomenikov v sedanji dobi na Slovenskem je treba oblikovati stališča,  predvsem vezano na problematiko s področja umestitev v prostor, vendar brez »vsebine« pač pri spomenikih ne gre. Vse to mora biti nato vključeno v »nacionalni program« za kulturo.

 

Pogoji urejanja prostora  in spomeniško varstvena služba, če dajejo soglasja k postavitvi spomenikov, potrebujejo družbeno podprte »smernice«,  in področno »obvezo«, kot sta na primer Nacionalni program za kulturo, ali Strategija s področja kulture, ipd.  

 

Iz teh »pravnih podlag« in družbenih usmeritev na državni ravni črpajo izhodiščne pogoje občine za urejanje problematike na občinski ravni. Kaj ta problematika vključuje, navajamo v nadaljevanju.

 

»Posegi v prostor« - na zasebnih ali na javnih krajih – so vezani na ustrezne »pravne podlage«, kar so »prostorski akti«, vsebine prostorskih aktov so pa odvisne od usmeritev, ki so v obliki nadrejenih javnih dokumentov opredeljene kot uradna izhodišča za te vsebine.

 

 

VEČ O TEMI TUKAJ

 

 

V Ljubljani, 12. 6. 2018

 

Martina Lipnik, u.d.i.a.