Ob prejšnji inventuri smo se spraševali, kaj pomeni odporna arhitektura. Od prejšnje razstave, leta 2021, se je svet spremenil, s tem pa tudi arhitektura in njena vprašanja. Od arhitekture se zahteva vedno več, ne samo, da je odporna, temveč da se dejavno vključi v ustvarjanje sveta in družbe za prihodnost. Z vrsto predavanj in okroglo mizo ob razstavi Arhitektura inventura 2023 raziskujemo arhitekturo, ki je ZA: ki je družbeno zavedna, spodbudna in proaktivna, trajnostna. Arhitekturo, ki ni "trajnostna" le v izračunani energetski bilanci v trenutku tehničnega prevzema, temveč je proaktivna v vseh korakih svojega nastanka, življenja in konca. Njena angažiranost se kaže v njenem programu, načinu dela avtorjev, z materiali in obliko, z daljnosežnim razmislekom o funkciji, pri izvoru materialov, iz katerih je zgrajena, v sozvočju z naravo, v urbanizmu, prilagodljivosti, odpornosti, možnosti odstranitve in reciklaže. 

Kakšna je torej arhitektura, ki predvideva, ne le odgovarja, ki snuje boljšo, bolj trajnostno prihodnost, in ne le ščiti pred poslabšanjem sedanjega stanja? 

Del programa bo tudi študentska sekcija z naslovom Študenti arhitekture ZA.

 

Arhitektura ZA prenovo stanovanjskega fonda

 

 

- Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Klara Bohinc, Andraž Keršič 

Potencial za dialog

Odkrivanje potenciala v obstoječem je nujna odgovornost naše generacije. Trajnost se začne s spoštovanjem in razumevanjem obstoječega tkiva in struktur. Včasih lahko že majhen poseg odločilno izboljša življenjske razmere uporabnika. 

Pomembno je, da kot relevanten kontekst upoštevamo tudi nekakovostno gradnjo, ki jo je treba prepoznati kot arhitekturni problem. Pri vsakem projektu je ključnega pomena spoštljiv dialog med obstoječim in novim. To drži za različna merila in okolja. 

Raziskovanje in branje zakonitosti prostora je osnova za razvoj našega procesa. Razumevanje struktur in odkrivanje zanimivih podrobnosti daje trdne temelje za naše koncepte. Pogosto prenavljamo večplastne strukture in odstiramo številne zgodbe, ki jih skrivajo. Odkrivanje zgodbe, ki jo pripoveduje hiša, je orodje, ki lahko prostor opolnomoči in pripelje v novo življenje v našem času.

 

 

- Jernej Girandon

Arhitektura ZA (KAJ)?

Ko govorimo o današnjih problemih sveta in družbe, se težko izognemo trenutnemu

globalnem sistemu. Prav je, da govorimo o tem, še pomembneje pa je, da svoj odnos do problema kažemo z arhitekturno prakso. Naša stroka je bila, je in bo večno razpeta med kapitalom in družbeno odgovornostjo, zato dolgoročno naša zapuščina ne bo odvisna od tega, kar bomo povedali/zapisali danes, ampak od naših vsakokratnih odločitev v vsej karieri, ki se bodo odrazile v naši praksi. Ne domišljam si, da kot posamezniki lahko spreminjamo sistem oziroma vplivamo na tok družbe, pa vendar verjamem v kolektivnost, v skupnost, ki lahko naredi korak v pravo smer.

Globalni kapitalizem je po G. Batesonu homeostatični sistem, kar pomeni, da »konstantnost neke spremenljivke zagotavljajo spremembe drugih spremenljivk« (Bateson, Gregory. Ekologija idej: Zbrani eseji iz antropologije, psihiatrije, evolucije in epistemologije. Elektronska izd., Beletrina, 2019, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-M0LD78VO, str. 362), kar pomeni, da bo oziroma je že tudi ekologijo kapitalizem vključil v svoj sistem in jo počasi prilagaja svojim potrebam. Dokler je uveljavljen obstoječi globalni sistem, o pravi ekologiji težko govorimo. V našem delovanju zato potrebujemo strategije, ki ta sistem načenjajo. Te strategije se hitro spreminjajo. Kar deluje danes, ni nujno, da bo delovalo jutri. Z novimi strategijami lahko kažemo svetlobo na koncu tunela ali pa generiramo luč nasproti vozečega vlaka, zato moramo biti v svojem delovanju preudarni in previdni, predvsem pa resni, kar je danes žal redkost. Projekt RE_RE izhaja z dveh trajnostnih strategij, renovacije in reciklaže. Eno ključnih spoznanj projekta Koletivno telo je zavedanje, da ima reciklaža v svojem bistvu dvojno vlogo. Prva, bolj očitna je, da postavlja že obstoječe vire pred izkoriščanje novih virov, morda še pomembneje pa je, da je s tem v svojem delovanju protisistemska, saj z vsem, kar je, načenja idejo potrošništva, ki je glavno gibalo trenutnega globalnega sistema. Čeprav se ne gre slepiti, da smo s projektom RE_RE naredili kaj zelo resnega za ekologijo, družbo, spremembo, smo vendar pokazali, da je takšno delovanje mogoče. V prihodnosti bo vsekakor treba pokazati več in ne bo lahko.

 

 

Študenti

- Seminarji Glažar / Perović / Žnidaršič

Katastrofa in priložnost 

Leta 1895 je Ljubljano prizadel zadnji močan potres. Z oddaljevanjem zgodovinskega dogodka se rojeva tudi zavedanje o bližini novega, vendar pa študije in projekcije kažejo, da na potres v Ljubljani nismo dobro pripravljeni. Je lahko pričakovana katastrofa tudi priložnost za mesto?

Ljubljanski župan Hribar je leta 1895 potres izkoristil kot priložnost za prenovo, osvežitev in posodobitev mesta. Ob popotresni prenovi so nastale nekatere najbolj poznane vedute, javni odprti prostori in urbane poteze Ljubljane. Ob skupni seminarski temi smo se v okviru seminarjev Glažar, Perović in Žnidaršič v študijskem letu 2020/2021 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani ukvarjali s preventivnimi ukrepi in potresno sanacijo kot možnostjo za preoblikovanje oziroma nadgradnjo obstoječih struktur ter gradnjo novih prostorov mesta. Spraševali smo se, kako lahko potres vpliva na socialni ustroj mesta in kako lahko s premišljenimi urbanističnimi in arhitekturnimi posegi presegamo zgolj zagotavljanje potresne varnosti ter grožnjo potresa razumemo tudi kot možnost za izboljšanje javnih, bivalnih, prostočasnih in delovnih prostorov Ljubljane. 

 

 

Udeležba na vsakem izmed treh predavanj in okrogli miza so akreditirani s po dvema (2) kreditnima točkama - sklop B, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. 

Na vsakem dogodku se boste vpisali v listo prisotnih in navedli tudi ZAPS številko.