Ob prejšnji inventuri smo se spraševali, kaj pomeni odporna arhitektura. Od prejšnje razstave, leta 2021, se je svet spremenil, s tem pa tudi arhitektura in njena vprašanja. Od arhitekture se zahteva vedno več, ne samo, da je odporna, temveč da se dejavno vključi v ustvarjanje sveta in družbe za prihodnost. Z vrsto predavanj in okroglo mizo ob razstavi Arhitektura inventura 2023 raziskujemo arhitekturo, ki je ZA: ki je družbeno zavedna, spodbudna in proaktivna, trajnostna. Arhitekturo, ki ni "trajnostna" le v izračunani energetski bilanci v trenutku tehničnega prevzema, temveč je proaktivna v vseh korakih svojega nastanka, življenja in konca. Njena angažiranost se kaže v njenem programu, načinu dela avtorjev, z materiali in obliko, z daljnosežnim razmislekom o funkciji, pri izvoru materialov, iz katerih je zgrajena, v sozvočju z naravo, v urbanizmu, prilagodljivosti, odpornosti, možnosti odstranitve in reciklaže. 

Kakšna je torej arhitektura, ki predvideva, ne le odgovarja, ki snuje boljšo, bolj trajnostno prihodnost, in ne le ščiti pred poslabšanjem sedanjega stanja? 

Del programa bo tudi študentska sekcija z naslovom Študenti arhitekture ZA.

 

 

Torek, 7. 3. 2022, ob 17. uri

Arhitektura ZA srečno otroštvo

 

- Matjaž Bolčina, Ernest Milčinovič 

Otroški spomini

V neizprosni tekmi za najtrajnejšo temo v arhitekturi smo v kopici tehničnih gesel pozabili na resnično najtrajnejšo – spomin. Verjetno ni trajnejšega spomina, kot je otroški. Spomin je vedno vezan na prostor, prostor pa je arhitektura. Na podlagi teh izhodišč bomo predstavili novo šolsko knjižnico na Osnovni šoli Vič in šolsko igrišče pri Osnovni šoli Šmartno pod Šmarno goro.

 

- Denis Rovan, Aleš Žmavc

Arhitektura ZA srečno otroštvo = arhitektura za zeleno prihodnost

Odgovor na vprašanje, kako lahko arhitektura poskrbi za srečno otroštvo v dobi, ko otroci sami zahtevajo podnebno pravičnejšo prihodnost, se skriva v samorefleksiji. Navsezadnje je gradbeni sektor eden največjih porabnikov naravnih virov in odgovoren za več kot tretjino vseh izpustov nesnage v okolje.

Stavbe, ki so namenjene otrokom, učijo z zgledom. Ta sega od spoštljivega ravnanja z obstoječimi stavbami, uporabe naravnih gradiv pri gradnji novih stavb do vgrajevanja sistemov, ki izkoriščajo lokalno dostopne vire v času uporabe objekta. Obenem pa je prenova vrtcev več kot le izboljšanje energetske bilance; v enoti Učenjak vrtca Pedenjped je nastal prostor, ki tudi sam prispeva k vzgoji mladih članov skupnosti za zeleno prihodnost.

 

Študenti

- Rožle Toš 

Današnji prostori, jutrišnji otroci

Ko načrtujemo prostor za otroke, se prej ali slej spomnimo lastnega otroštva. A otroci imajo danes čisto drugačno otroštvo, kot smo ga imeli mi pred leti, desetletji. S pospešenim razvojem sveta se razmere hitro spreminjajo in že otroci bližnje prihodnosti bodo živeli čisto drugačno otroštvo kot najmlajši danes. Ali je sploh še mogoče načrtovati prostor tako, da bo vzdržal tok sprememb in v svoji življenjski dobi omogočal srečno otroštvo (vedno bolj različnim) generacijam zanamcev ter obenem nanje prenesel tiste vrednote, ki so jih nam predali naši predniki?

 

 

- Eva Hočevar, Nika Jeromel, Monika Golob, Danijel Ilijeski - Seminar Gregorski

Pandemija – ponovno odkritje doma in šole

Pandemija covida-19 je v 21. stoletju, zaznamovanem z rastjo mest, mobilnostjo, razvojem digitalnih tehnologij, interesi kapitala …, v ospredje spet postavila zapostavljene vsebine, povezane z zdravjem – svež zrak, svetlobo, gibanje, socialne stike. Nepričakovano brisanje mej med šolo in domom je odprlo vprašanja tipologij stavb za bivanje in za izobraževanje ter sprožilo premislek o ponovni uporabi inovativnih rešitev iz začetka 20. stoletja. Arhitekturna stroka se je v času hitrega razvoja industrije, onesnaževanja in širjenja bolezni že ukvarjala z enakimi vprašanji – pametno zasnovana arhitektura se namreč lahko nenehno prilagaja spremembam, tudi nepričakovanim.

 

- Žan Pirman

Slovenske sanje – grdota in udobje enostanovanjske hiše

Kar 66 odstotkov prebivalcev Slovenije biva v eno- ali dvostanovanjskih hišah. To je bivanjski ideal večine Slovencev, a veliko hiš je grdih in nefunkcionalnih. Gradnja je razpršena, pogosto energetsko neučinkovita in arhitekturno sporna. Pri oblikovanju osnovnega volumna enodružinskih hiš so Slovenci konservativni, medtem ko pri dozidavah samograditeljska domišljija dobi krila. Številne od teh tvorb presenečajo s svojo nenavadno obliko, atmosfero in ljudsko inovativnostjo ter oblikujejo značaj in kontekst naših naselij. Študentje smo z raziskovanjem izbranih primerov slovenskih enodružinskih hiš preverjali »slovenske sanje« ter z novimi projekti predlagali svoj bivanjski ideal za 21. stoletje.

Center za vključevanje tujcev v okolje

Projekt temelji na prenovi treh sosednjih enostanovanjskih hiš, namenjenih programu azilnega doma. Glavni cilj programa je vključevanju tujcev v okolje, kar je doseženo z delitvijo programa na zasebni, bivalni del in javni del, bazar v pritličju. Prenova izhaja iz ideje zgoščevanja in odpiranja prostora po tlorisu, prerezu in navzven.