In memoriam: Miha Kerin

19. 11. 2026
V spomin arhitektu Mihi Kerinu

Umrl je dolgoletni član Društva, arhitekt Miha Kerin v svojem 82. letu starosti.

Miha Kerin je leta 1969 skupaj z Edom Ravnikarjem ml. in Majdo Kregar ustanovil Biro za obnovo Ljubljanskega gradu v okviru Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, s katerim so se lotili dolgoletne in kompleksne prenove in revitalizacije grajskega kompleksa. Leta 1978 so se združili v birojem Ambient, ki je ključen za današnji videz Ljubljanskega gradu in njegove okolice.

Iz poslovilnega govora Janeza Koželja

S pokojnikom sva bila vrstnika, med študijem smo se Kiki, kot smo ga klicali, Jodl in Cimo, dobivali pri Slončku, po diplomi pa smo v času, ko je bilo industrijsko oblikovanje pri nas v vzponu, sodelovali na natečajih, tudi uspešno s prelomnimi idejami, spominjam se sestavljenih steklenih predmetov za serijsko proizvodnjo, pohištva iz krivljenih kovinskih mrež, vznemirljivega preizkušanja prototipov, navdihujočih razstav BIO. Iz začetnih izkušenj z uporabnimi predmeti je Kiki hitro razvil svoje oblikovalske sposobnosti v arhitekturi, še posebej interierjev. Potem dolgo časa nisva sodelovala. Šele zadnjih 20 let sva se spet srečevala. Imela sva pisarni čez cesto, imela sva za pregledati veliko načrtov, s katerimi se je ukvarjal. Bil je vedno motiviran , na prvi pogled čemeren, vedno zaskrbljen, zato pa je bil njegov nasmeh bolj topel in iskren.

Bil je mehka duša, dobrohoten, pri delu zagnan, dosleden in neumoren, zavzet zagovornik svojih idej, zvest svojim načelom. Vse njegovo ustvarjanje je bilo timsko, njegova dela so bila skupinska umetniška in inženirska stvaritev, največji življenjski in skrajno zahteven projekt dolgoletne prenove Gradu, za katero je skupaj z dolgoletnimi soavtorji dobil vrsto visokih strokovnih priznanj doma in v tujini.

Ko se danes poslavljamo od Mihe Kerina, se poslavljamo od arhitekta, ki je znal v arhitekturi ustvariti več, kot je mogoče zaznati na prvi pogled.

Bil je mojster detajla. V svojem delu je razvil posebno občutljivost in plemenitost industrijskega oblikovalca. Znal je opaziti in oblikovati tisto, kar pogosto ostane očem skrito – stik dveh materialov, spoj dveh elementov, način, kako se posamezni deli povezujejo v celoto. Zanj detajl ni bil zgolj tehnična podrobnost ali nujen konstrukcijski člen, ampak bistveni del arhitekturne misli. Skozi natančno oblikovane spoje je razkrival logiko materialov, konstrukcije in uporabe. Pokazal je, kako so posamezni elementi premišljeno sestavljeni, kako drug drugega podpirajo in kako šele v medsebojnem odnosu ustvarijo celoto.

Posebno zahteven je bil do kakovosti izvedbe. Prizadeval si je za čim bolj natančno izvedbo, za najmanjša odstopanja v merah, za brezhibnost spojev in kakovost obdelave materialov. Ni se zadovoljil s približki, vedno je iskal nekaj več – več jasnosti, več elegance, več doslednosti med zamislijo in njeno izvedbo.

Včasih je morda dajal vtis človeka, ki ni nikoli povsem zadovoljen. Toda prav v tem se je razkrivala njegova ustvarjalna narava. Bil je značilen predstavnik oblikovalskega duha, ki se ne sprijazni s prvo rešitvijo, temveč jo nenehno preverja, izpopolnjuje in presega. Iskal je izvirnost in inovativnost, rešitve, ki bi bile ne le drugačne, temveč bi v sebi nosile nekaj novega, skoraj izumiteljskega.

To se je posebej izrazito kazalo tudi v njegovem odnosu do konstrukcije. Privlačile so ga vitke, lahkotne konstrukcijske zasnove, v katerih material ni bil uporabljen po nepotrebnem, temveč premišljeno in preudarno. Želel je, da konstrukcija s svojo obliko razkrije, kako deluje, da bi postala vidna in razumljiva arhitekturna kvaliteta.
V tem je bila posebna lepota njegovega pristopa: konstrukcijska racionalnost se je prepletala z oblikovalsko občutljivostjo, tehnična natančnost pa je postajala estetska vrednota. Njegov detajl je bil arhitektura v malem. Morda lahko prav v njegovem razumevanju detajla in konstrukcije najdemo tudi prispodobo za človeka. Tako kot v arhitekturi tudi v življenju celoto sestavljajo številni, včasih skoraj neopazni stiki, srečanja, sodelovanja in odnosi. Njihova kakovost daje celoti trdnost, značaj in lepoto.

In prav po takšnih sledovih bomo ohranjali spomin nanj. V njegovih delih, v premišljenosti njegovih rešitev, v izbrušenih detajlih, ki jih je ustvaril, pa tudi v ljudeh, s katerimi je sodeloval in na katere je prenesel del svoje občutljivosti.

Danes se od njega poslavljamo, za njim ostajajo spomini na njegovo delo, trajna sled njegove ga značaja in ustvarjalne drže, njegove nepopustljive želje po kakovosti.

Dragi Miha, hvala za vse, kar si s svojim znanjem, občutkom in osebnostjo prispeval k prostoru in času, ki smo ga preživeli skupaj.

Počivaj v miru.






Arhiv