Spoštovane kolegice in kolegi.
Razstave Društva arhitektov Ljubljana pod naslovom Vizije so hočejo povedati, da so za vsak razvoj potrebne vizije, da brez vizij ne moremo napredovati. O tem nas prepričuje tudi Fabianijeva zapuščina, ki se ji to leto posvečamo. Maks Fabiani je bil vizionar, vizionarsko je bilo njegovo prizadevanje za moderno umetnost, vizionarska je bila njegova Akma, s katero je napovedal smer razvoja svetovne družbe, vizionarski so bili njegovi urbanistični načrti za Bielsko, Gorico in Ljubljano, vizionarski je bil projekt Jakopičevega paviljona, ki ga je zasnoval.
Z izgradnjo paviljona leta 1908 se je tudi končalo Fabianijevo ustvarjanje za Ljubljano, ki se je začelo leta 1895 z načrtom regulacije mesta po potresu, s katerim je doprinesel k vsestranskemu razvoju in napredku mesta. Ljubljana je bila na prelomu stoletja nazadnjaška in provincialna, zato ni čudno, da je bilo v javnosti čutiti odpor proti moderni umetnosti secesije, za katero se je arhitekt zavzemal in kateri je pripadal. Tedaj v mestu ni bilo umetnostne galerije, slikarji in kiparji so razstavljali v izložbah in po poslovnih prostorih. Tako kot arhitekti, so se najbolj nadarjeni umetniki izšolali v tujini, tam tudi živeli, ustvarjali in razstavljali.
Prvi korak k uveljavitvi sodobne likovne umetnosti na Slovenskem je imela prva razstava likovne umetnosti skupine slikarjev slovenske moderne iz Münchna, impresionistov Matije Jame, Ivana Groharja, Riharda Jakopiča in Mateja Sternena, ki je bila postavljena leta 1900 v ljubljanski Mestni hiši. Po odmevni razstavi slavne »četverice« in kiparja Bernekerja, ki so se leta 1904 kot klub Sava predstavili v ugledni galeriji Mietke na Dunaju, je Rihard Jakopič izdal spomenico, v kateri je zapisal, da je na Slovenskem nujno potrebno ustanoviti narodno galerijo in šolo lepih umetnost. Namen galerije naj bi bil hraniti nacionalno zbirko likovnih del in gojiti estetski občutek. V mislih je imel paviljon Secesije na Dunaju, ki naj bi zagotavljal “vsakemu času primerno umetnost, vsaki umetnosti svojo svobodo”. Stalno likovno razstavišče naj bi omogočalo umetnikom stalen stik z javnostjo, z umetnostno publiko in umetnostno kritiko, kar je osnovni pogoj za njihov obstoj in razvoj. Deželne in mestne oblasti se na spomenico niso odzvale, zato se je Jakopič odločil, da sam zgradi galerijo s svojim denarjem. Maks Fabiani mu je zastonj naredil načrte za začasni umetniški paviljon po vzoru secesijskega paviljona, ki ga je načrtoval za jubilejno razstavo ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa na Dunaju. V ta namen je tudi MOL dala za deset let v najem zemljišče v Tivoliju po simbolični ceni. Paviljon je imel preddverje z osrednjim razstavnim prostorom, na levi strani je bil manjši prostor za razstavo stalne zbirke in mali atelje, na desni strani od vhoda pa je bil prostor za prvo slikarsko oziroma risarsko šolo, ki je delovala pod vodstvom Matije Sternena. Paviljon so slavnostno odprli 12. junija 1909 z razstavo Slovenski umetniki vseh generacij, na kateri je sodelovalo 22 umetnikov s 172 slikami in 20 kipi. Naslednje leto je Jakopič v paviljonu organiziral pregledno razstavo 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem. Zaradi pomanjkanja denarja je leta 1923 paviljon odkupila MOL in ga namenila društvu Narodna galerija. Do izgradnje Moderne galerije leta 1951 je bil to edini prostor, namenjen slovenski moderni likovni umetnosti. V njem so postavili okoli 200 razstav slovenskih, hrvaških, čeških in poljskih slikarjev, grafikov, kiparjev in fotografov. Leta 1954 so paviljon, ki je začel samevati in propadati, prenovili, dokler ga niso leta 1961 zaradi prestavitve železnice podrli. Ustanovo, ki je ostala brez razstavnih in poslovnih prostorov, so novembra 1962 preimenovali v Mestno galerijo. Namesto obljubljene ponovne postavitve paviljona se je Mestna občina Ljubljana leta 1963 odločila v hiši številka 5 na Mestnem trgu po načrtih arhitekta Borisa Kobeta urediti Mestno galerijo. Vendar je bil spomin na izgubljeno Malo svetišče muz, kot so rekli paviljonu, premočan, tako da so leta 1972 na na pobudo kiparja Bojana Kunaverja na njegovem mestu postavili spomenik Rihardu Jakopiču, v polkleti hiše na Ferantovem vrtu na Slovenski 9 je bila leta 1974 urejena Jakopičeva galerija, leta 2008 pa še razstavišče na prostem v Jakopičevem drevoredu v Tivoliju.
Četudi majhna, skromna, zgrajena brez vsakršnega okrasja je stavba vendarle ostala nenadomestljiv simbol razvoja sodobne likovne umetnosti na Slovenskem, kakršnega sta porodili napredni umetnostni gibanji secesije in impresionizma. V spomin Jakopičevega paviljona je tako vpisana uveljavitev umetnikove svobode ustvarjanja in osebnega izražanja. Tam je bila spočeta, tam je bila izborjena. Ob prestavitvi proge so obljubili, da bodo paviljon postavili nazaj. Za ponovno postavitev Jakopičevega paviljona si je prizadeval že arhitekt Edo Mihevc, nato slikar Janez Pirnat, zanj se je pred leti močno zavzemala Ustanova Maksa Fabianija, to zamisel podpirajo, kolikor vem, tudi na ljubljanskem Zavodu za varstvo kulturne dediščino Slovenije.
Paviljon je namreč še vedno zanimiv projekt, tako po svoji efemerni zasnovi kot po svoji zamisli večnamenskega razstavišča. Lahko bi ga uporabljali in upravljali kot nekdanjo Malo galerijo, lahko bi dopolnil razstavišče na prostem v Jakopičevem sprehajališču, v njem bi lahko uredili stalno postavitev razstave o življenju in delu Maksa Fabianija. Tudi Fabianiju, graditelju palač in velikih, tudi tehnološko zahtevnih stavb, je ta paviljon veliko pomenil, saj je takole zapisal: »Med svoja najboljša dela moram prišteti rotunde in mnogo paviljonov, ki so mi jih neposredno naročili ali sem jih dobil na natečajih in so stali le kakšen mesec. Te konstrukcije, ki se jih zelo dobro spominjam, moram prišteti med najboljša dela, ki sem jih projektiral.«
Kakorkoli že, za ta projekt bi se morali odločiti še v času Fabianijevega leta, ki se izteka, pozneje bo ta vizija zamrla. To je tudi osnovni namen razstave, ki jo danes odpiramo. Organizatorju razstave DAL se za ta prispevek k Fabianijevemu spominskemu letu iskreno zahvaljujem, njemim avtorjem pa čestitam tako za zamisel kot za opravljeno delo.
prof. Janez Koželj, podžupan MO Ljubljana
19. 11. 2015
